Na transfer osredotočena psihoterapija

Kaj je na transfer osredotočena terapija?

Na transfer osredotočena terapija (TFP) je strukturirana, na psihoanalitičnih teorijah temelječa metoda, zasnovana za pomoč pri razumevanju in spreminjanju vzorcev v medosebnih odnosih, čustvih in občutku sebe. Posebej je koristna za posameznike z mejno osebnostno motnjo, vendar ga je mogoče prilagoditi tudi za druge osebnostne motnje.

*Transfer pomeni nezavedno prenašanje doživljanja, pričakovanj, odnosnih vzorcev iz primarnih odnosov v aktualni (v tem primeru terapevtski) odnos.

Razvoj na transfer osredotočene terapije

TFP je v 80. letih 20. stoletja razvil Otto Kernberg s sodelavci, pri čemer je združil načela teorije objektnih odnosov in psihoanalitične prakse. Nastala je kot odgovor na potrebo po empirično podprti terapiji za kompleksnejše osebnostne motnje, zlasti mejno osebnostno motnjo. Od takrat so bile razvite tudi prilagoditve TFP za obravnavo drugih osebnostnih motenj.

Komu lahko na transfer osredotočena terapija koristi?

TFP je še posebej učinkovita za:

• Posameznike z mejno osebnostno motnjo, zlasti tiste, ki se srečujejo z doživljanjem intenzivnih čustev, samopoškodovalnim vedenjem in težavami na področju dela, prostočasnih aktivnosti in ohranjanja (intimnih) medosebnih odnosov.
• Posameznike z narcističnimi osebnostnimi potezami.
• Posameznike brez postavljene diagnoze, ki se srečujejo z nihanji razpoloženja, težavami v medosebnih odnosih in nejasno identiteto.

Kako na transfer osredotočena terapija poteka?

TFP običajno poteka v obliki dveh individualnih srečanj tedensko. Proces je strukturiran, pri čemer se terapevt in pacient osredotočita na dogajanje v terapevtskem odnosu, ki navadno zrcali notranje konflikte, ki se odražajo v drugih odnosih in področjih pacientovega življenja.

Nekatere tehnike, ki jih terapevt pri svojem delu uporablja so:

• Analiza transfera: Raziskovanje pacientovega doživljanja terapevta in terapevtskega odnosa.
• Razjasnjevanje: Pomoč pacientu pri razumevanju svojih misli, občutkov in odzivov.
• Konfrontacija: Prepoznavanje protislovij v pacientovi pripovedi, z namenom integracije nasprotujočih vsebin.
• Interpretacija: Povezovanje trenutnih izkušenj in doživljanja z globljimi (nezavednimi) vsebinami.

Katera področja TFP obravnava?

TFP se osredotoča na temeljne strukture osebnosti, ki oblikujejo naše doživljanje in ne le na obravnavo simptomov, s katerimi posameznik vstopa v terapijo.

Ključna področja so:

• Nejasna identiteta: Nestabilen občutek sebe, občutek »razpršenosti«.
• Razcepitev (splitting): Doživljanje sebe ali drugih kot samo dobre ali samo slabe.
• Čustvena nestabilnost: Težave pri uravnavanju intenzivnih čustev.
• Agresija in impulzivnost: Samopoškodbeno vedenje, rizični spolni odnosi, nenadne prekinitve odnosov, samomorilne misli, poskusi samomora, motnje hranjenja…
• Vzorci navezanosti: Strah pred zapuščenostjo, nezaupanje ali težave z bližino.

Cilji TFP

Cilji TFP so usmerjeni v dolgoročne spremembe osebnostne strukture, ne le v zmanjševanje simptomov. Mednje sodijo:

• Razvoj bolj koherentnega in stabilnega občutka identitete.
• Povečanje sposobnosti samorefleksije, kar zmanjša simptom impulzivnosti.
• Večja toleranca za doživljanje kompleksnih in intenzivnih čustev.
• Izboljšanje zmožnosti doživljanja sebe in drugih na bolj realističen način (manj črno-belega pogleda).

Učinkovitost na transfer osredotočene terapije

Rezultati primerjalnih študij kažejo, da je TFP po učinkovitosti primerljiva z drugimi empirično podprtimi pristopi, kot je dialektična vedenjska terapija (DBT) in kognitivno-vedenjska terapija.

Raziskave TFP kažejo na statistično pomembe spremembe v zmanjšanju simptomov, kot so zmožnost regulacije čustev, impulzivnost in težave v medosebnih odnosih. Rezultati prav tako kažejo na izboljšano zmožnost samorefleksije, večjo notranjo koherentnost in boljšo integracijo identitete. Poleg tega se TFP izkazuje kot posebej učinkovit pristop pri obravnavi notranjih konfliktov.