KAKO SHAJATI Z OBČUTKI SRAMU?

V svoji knjigi Sram – če povem, bom umrl, je Cyrulnik Boris zapisal:

»Ne boste mi verjeli, če vam povem kaj se mi je zgodilo. Zato bom molčal, da se obranim. Zgodba brez besed bo vladala najinemu odnosu, kajti zamolčane, neme besede brez konca in kraja, izgovarjam le sebi, v svoji notranjosti. Kadar ranjeni ne deli čustev, nastane v njegovi duši tiho območje, ki pa neprestano govori. Ta del šepeta o čemer je težko govoriti na glas. Težko je molčati, a mogoče je nič reči. Sramujoči se hrepeni po tem, da bi spregovoril. Zelo rad bi povedal, da je ujetnik svojega nemega jezika – izpovedi, ki si jo pripoveduje v svojem  notranjem svetu. Vendar ne more, tako se boji odziva drugih. Misli, da bo umrl, če pove.«

Ko začutimo sram se zdi, kot da se svet ustavi, mi pa smo ujeti v občutku, ki ga je včasih težko opisati. Vemo le, da se ga želimo čimprej znebiti.

Kaj pa sploh sram je, iz kje izvira in kako si lahko pomagamo, da z njim lažje shajamo?

Kaj je sram?

Sram je kompleksno čustvo, ki se pojavi med 1. in 3. letom starosti oziroma, ko se otrok začenja zavedati samega sebe in ko začne spoznavati norme in pričakovanja, ki mu jih postavi okolica. Malčki v tem obdobju s protislovnim vedenjem (npr. željo po bližini v enem in zavračanjem drugih v drugem trenutku) vadijo svojo avtonomnost in preizkušajo meje. Konflikt med avtonomijo in sramom se pojavi, ko otrok zaradi družbenih omejitev in kritik spozna, da ne more vedno ravnati povsem samostojno, kar vodi v dvom vase. Ko malčka podpremo pri prilagajanju na socialne norme brez, da pretirano omejujemo njegovo avtonomnost, pa mu pomagamo pri razvoju volje, pri čemer gre za ravnovesje med zavedanjem avtonomnosti in upoštevanjem pravil.

Sram se pogostokrat pojavlja tudi skupaj s krivdo, pri čemer med njima obstaja pomembna razlika. Krivdo čutimo, ko naredimo nekaj narobe, sram pa, ko imamo občutek, da je z nami nekaj narobe. Raziskave pa tudi kažejo, da sram vpliva na povišan krvni tlak in povišano izločanje kortizola, aktivirane pa so tudi enake nevronske povezave kot pri fizični bolečini

Izvor sramu

Evolucijska teorija: Sram se je razvil, da bi nam skozi različna vedenja (umik pogleda, odmik iz situacije, zaprta telesna drža) pomagal pri izogibanju pred konflikti in ohranjanju nam pomembnih odnosov, ki omogočajo preživetje in reprodukcijo.

Kognitivna teorija: Sram je rezultat samoevalvacije, ki vključuje samozavedanje in sledenje družbeno postavljenim standardom. Pojavi se, ko na podlagi samozavedanja ocenimo, da ne dosegamo zahtev, ki nam jih postavljajo drugi.

Psihodinamska teorija: Sram se povezuje s strahom, da bi bili s strani drugih zavrnjeni. Odraža  občutek neprimernosti in nosi sporočilo, da nismo vredni ljubezni, kar vodi v umik pred sabo in drugimi.

Kako se sram izraža v odnosu do sebe in drugih?

Agresija, obrnjena proti sebi: Gnus do samih sebe, razvrednotenje samih sebe, samopoškodbeno vedenje.

Agresija, obrnjena proti drugim: Kritiziranje drugih, razvrednotenje in obtoževanje drugih za lasten neuspeh.

Umik iz odnosov: Pojavi se občutek, da bi se najraje skrili, izginili, postali nevidni.

Kako si lahko pri občutku sramu pomagamo?

Vprašajmo se, kdaj se sram pojavlja. Gre za občutek, ki se pojavi in hitro izgine ali ta občutek kar vztraja? Se lahko spomnimo trenutka, ko smo sram začutili prvič?

Kaj pravzaprav čutimo, ko čutimo sram? Kakšen je ta občutek? Kaj občutimo v telesu, kakšne misli se nam porajajo?

Če za sram težko najdemo besede, ga skušajmo opisati z barvo, obliko ali kakršnokoli drugo podobo.

Kaj storimo, ko čutimo  sram? Kaj nam takrat pomaga, kaj bi potrebovali?

Takšna samorefleksija nam lahko pomaga pri prepoznavanju in razreševanju občutka sramu, ki nemalokrat velja za občutek, ki v nas pušča težo neubesedenih izkušenj in občutkov.

Kljub neprijetnosti, ki jo sram odseva, pa si skušajmo dovoliti bližino in ranljivost. Nikoli ne vemo – morda pa v odnosu z drugimi dobimo izkušnjo sprejemanja in ljubezni, ki ju lahko s časom ponotranjimo in se od neprijetnih izkušenj s sramom tudi poslovimo.

Viri

Blum, A. (2008). Shame and guilt, misconceptions and controversies: A critical review of the literature. Traumatology, 14 (3), 91-102.

Cyrulnik, B. (2012). Sram – če povem, bom umrl. Založba Modrijan.

Erikson, EH. (1959). Identity and the life cycle. International UP.

Dickerson, S., S., Gruenewald, T. L., in Kemeny, M. E. (2009). Psychobiological responses to social self threat: Functional or detrimental? Self and identity, 8, 270-285.

Hulstrand, K., L. (2015). Shame — the Good, the Bad and the Ugly: Therapist Perspectives. Catherine University.

Leary, M., R., (2007). Motivational and emotional aspects of the self. Annu. Rev. Psychol. 58, 317-344.

Morrison, A., P. (1984). Working With Shame In Psychoanalytic Treatment. Journal of the American Psychoanalytic Association, 32(3), 479–505.