ZAKAJ SI VČASIH SAMI POSTAVLJAMO OVIRE NA POTI DO DOSEGANJA CILJEV, ZADOVOLJSTVA ALI URESNIČEVANJA ŽELJA?

Se kdaj znajdete v situaciji, ko si postavite cilj, potem pa imate občutek, da nikoli ni pravi čas, da bi ga uresničili? Morda pa vam je bolj poznana situacija, ko zavestno naredite vse, da bi bili uspešni, potem pa vas zaskrbi, kaj bi se s tem za vas spremenilo in naredite nekaj, da do tega uspeha na koncu sploh ne pride? Takšne izkušnje v nas pogosto vzbudijo zmedenost in frustracijo. Zakaj bi si sploh (namerno) postavljali ovire na poti do tistega, kar si želimo doseči?

Kaj je samosabotaža?

Samosabotaža je kompleksen pojav, ki se odvija na nezavedni ravni in vpliva na naše odločitve, vedenje ter dojemanje sebe in drugih. Gre za skupek miselnih, čustvenih in vedenjskih vzorcev, ki nas ovirajo pri doseganju zadovoljstva, uspeha, želja in ciljev.

Kateri so najpogostejši pokazatelji samosabotaže?

• Odlašanje: Prelaganje in izogibanje nalogam zaradi občutka, da še kar ni pravi čas, da bi se naloge lotili.
• Negativni samogovor: Govorimo si, da se bo nekaj slabo končalo in da nismo dovolj sposobni. Posledično se motivacija za doseganje željenih ciljev zmanjša, obstaja pa večja verjetnost, da jih bomo opustili.
• Perfekcionizem: Postavljanje visokih, morda nedosegljivih standardov, kar vodi v občutek neuspeha, krivde in sramu, če jih ne dosežemo.
• Samoizolacija: Izogibanje socialnim stikom, ko jih potrebujemo.
• Impulzivna vedenja: Zatekanje k dejanjem, ki prinesejo takojšnje olajšanje, a imajo dolgoročne negativne posledice (npr. Prenajedanje, samopoškodbeno vedenje ali druge kemične in nekemične zasvojenosti).
• Umik iz odnosov, ki ponujajo varnost in stabilnost in vztrajanje v odnosih, ki potrjujejo negativna prepričanja o sebi in lastni vrednosti.

Kaj vpliva na razvoj samosabotaže?

• Zgodnje izkušnje: Odnosi z našimi skrbniki ali drugimi pomembnimi osebami oblikujejo naš občutek lastne vrednosti in prepričanje o tem, kaj si zaslužimo. Če so bili pomembni drugi do nas pretirano kritični, njihova naklonjenost in ljubezen pa sta bili pogojevani, lahko razvijemo občutek, da nismo dovolj dobri in da si to, kar nam je pomembno ne zaslužimo.
• Strah pred uspehom: Uspeh pogosto prinaša več odgovornosti, sprememb in izzivov. Če nas je strah, da se z njimi ne bomo mogli soočiti, se bomo uspehu izognili, četudi si ga želimo.
• Nizka samopodoba: Če imamo nizko samopodobo verjamemo, da nismo vredni sreče, uspeha ali izpolnjujočih odnosov, zato nezavedno iščemo situacije, ki ta občutek potrjujejo.
• Družbene vrednote: V družbi, kjer so vrednote usmerjene v pridnost, skromnost, prepoved pred izstopanjem in izpostavljanjem lastnih znanj in pozitivnih lastnosti, razvijemo mehanizme, ki nas obvarujejo pred tem, da jih ne izrazimo. Če bi jih izrazili, obstaja možnost, da bi se glede na družbene vrednote srečali z realno ali namišljeno kritiko in zavistjo drugih, kar bi ogrozilo našo samopodobo in občutek družbene pripadnosti.

Kako se lahko samosabotaže osvobodimo?

Pri raziskovanju ponavljajočih vzorcev, ki nas ovirajo pri doseganju željenih ciljev in sprememb, si lahko pomagamo z vprašanji za samorefleksijo:

1. Po čem vem, da se sabotiram?
2. Kako se odzovem, ko se približam uspehu ali pomembni spremembi?
3. Kako se odzovem, ko v odnosu z drugimi dobim bolj pozitivno, drugačno izkušnjo od tiste, ki sem je vajen/a ali jo pričakujem glede na izkušnje iz preteklih odnosov?
4. Kaj bi se zgodilo, če bi dosegel/a to, kar si želim?
5. Kaj bi bilo v mojem življenju drugače, če bi se nehal/a sabotirati?
6. Kako se odzovem, ko se stvari v mojem življenju začenjajo spreminjati na bolje?

Zaključek

Samosabotaža izhaja iz potrebe po samozaščiti in številnih zapovedi ter prepovedi. Ti vzorci so običajno globoko zakoreninjeni v preteklih izkušnjah, zlasti tistih, ki so povezane z navezanostjo in zgodnjimi odnosi in izhajajo iz prepričanj, da nismo dovolj dobri in si tega, kar nam je pomembno, ne zaslužimo. Ko pa se z radovednostjo poglobimo v dinamiko ponavljajočih vzorcev, pa znotraj sebe končno ustvarimo prostor, kjer si lahko damo dovoljenje, da si doseganje želja, ciljev in tega, kar nam je pomembno, tudi zaslužimo.

Viri

Baumeister, R. F., in Scher, S. J. (1988). Self-defeating behavior patterns among normal individuals: Review and analysis of common self-destructive tendencies. Psychological Bulletin, 104(1), 3–22.

Knapen, J., in Van den Bussche, E. (2022). The paradox of self-sabotage: Understanding underlying cognitive mechanisms. Journal of Behavioral Psychology, 41(2), 89–103.

Szymanski, D. M., in Henrichs-Beck, C. (2014). Exploring the role of self-compassion in buffering against self-sabotage. Self and Identity, 13(6), 600–613.