BITI SAM S SEBOJ: ZAKAJ JE TO VČASIH TEŽKO?
Vsak izmed nas se v vsakdanjem življenju kdaj sreča z občutkom, da je težko biti sam. V tišini, ki ponuja prostor za počitek postanemo tesnobni. Nekateri trenutek, ko bi se lahko umirili, zapolnijo s poseganjem po telefonu, saj bi jih nasprotno neprijetne misli in občutki preplavili. Spet drugi občutke ali praznino, ki nastane ko so sami, zapolnijo z delom in neprestanim druženjem. Nekateri pa v trenutku samote prav uživajo, saj jim ta ponudi prostor za počitek, sanjarjenje in kreacijo novih idej in načrtov.
Nemalokrat kapaciteto, da smo lahko sami povezujemo s samostojnostjo, neodvisnostjo ali prepričanjem, da ne potrebujemo nikogar. Resnica pa je, da se naša zmožnost, da smo lahko sami, razvije skozi odnose z drugimi.
Kaj je kapaciteta biti sam?
Britanski pediater in psihoanalitik Donald Winnicott je zapisal, da gre pri kapaciteti biti sam (t.i. the kapacity to be alone) za zmožnost, da smo lahko sami s svojimi mislimi in občutki in z njimi zdržimo, ne da bi nas pri tem preplavili tesnoba, občutek praznine ali vzgib, da bi se pred njimi umaknili in zamotili. Razvita kapaciteta biti sam pa ne pomeni, da bomo vedno zmogli ostati sami s svojimi občutki. V obdobjih večjega stresa, izgub ali drugih življenjskih okoliščin lahko vsi začasno težje prenašamo svoje doživljanje in iščemo različne načine, kako si stisko olajšati. To je povsem normalno in ne pomeni, da te sposobnosti nimamo razvite.
Kako se razvije?
Najpomembnejša ugotovitev Winnicotta je, da se kapaciteta biti sam razvije v odnosu z drugimi, natančneje v zgodnjem odnosu med otrokom in njegovim primarnim skrbnikom. Otrok ob dovolj dobrem čustveno uglašenem, odzivnem in predvidljivem skrbniku postopoma razvija občutek, da je svet varen in da bo nekdo na voljo, če ga bo potreboval. Hkrati mu skrbnik dopušča dovolj prostora za samostojno raziskovanje sveta, igro in tudi dolgčas, ne da bi ga pri tem pretiroma usmerjal in posegal vanj, če tega ne potrebuje. Sčasoma otrok ta občutek varnosti ponotranji. Zunanja prisotnost skrbnika se postopoma spremeni v notranji občutek varnosti in opore. Ob takšnem razvoju lahko v odraslosti tudi takrat, ko je oseba sama, ne ostane sama s svojo stisko, temveč čuti varnost v sebi in hkrati verjame, da lahko dobi podporo drugih, ko jo potrebuje.
Kako se zmožnost, da smo lahko sami s seboj izraža?
Donald Winnicott je kapaciteto biti sam opisal kot pomemben znak čustvene zrelosti. Ko je ta zmožnost dovolj dobro razvita, lahko samoto doživljamo kot prostor za počitek, razmislek ali stik s seboj. Poleg tega se kaže v:
- zmožnosti, da si dovolimo počivati brez občutkov krivde ali občutka, da s tem tratimo čas,
- zmožnosti, da lahko ostanemo z mislimi in občutki brez pretirane potrebe, da bi jih utišali z delom, uporabo telefona ali drugimi aktivnostmi,
- doživljanju tišine kot prostora za počitek, razvoj kreativnosti in osebno rast,
- ohranjanju odnosov zaradi potrebe po bližini in ne občutka, da brez osebe ne zmoremo biti.
Kako se kaže, če kapaciteta biti sam ni dovolj razvita?
Če zmožnost biti sam ni dovolj dobro razvita, se oseba skuša izogniti občutkom, ki se v samoti lahko pojavijo. To se kaže v:
- odpravljanju neprijetnih občutkov z impulzivnimi dejanji, pretirano uporabo telefona in ostalimi načini iskanja zunanjih dražljajev,
- iskanju stika z drugimi z namenom izogibanja lastnim mislim in občutkom,
- izogibanju počitka,
- doživljanju občutkov praznine in izgube lastne identitete, ko nismo v stiku z drugimi ali vpleteni v delo oziroma drugo aktivnost.
Vprašanja za samorefleksijo
Ob raziskovanju razvoja lastne kapacitete za biti sami s seboj, si lahko zastavimo naslednja vprašanja:
- Kaj mi pride na misel ob besedah samota in osamljenost?
- Kako se počutim, ko sem nekaj časa sam_a?
- Kako se odzovem na svoje misli in občutke, ko sem sam_a?
- Kako doživljam dolgčas?
- Kako doživljam sebe, svoje občutke in misli ko sem sam_a in kako, ko sem z drugimi? Čemu pripisujem morebitno razliko v doživljanju?
- Kaj mi daje občutek varnosti?
Viri
Winnicott, D. W. (1958). The capacity to be alone. The International journal of psycho-analysis, 39, 416.