OB DNEVU DUŠEVNEGA ZDRAVJA: TUDI KO SE SKRIJEMO SI ŽELIMO, DA NAS NEKDO NAJDE

Ko smo se kot otroci igrali skrivalnice, smo se z veseljem skrili. Poiskali smo dobro skrivališče, zadrževali smeh in poslušali, ali se nam koraki drugega približujejo. Ob tem pa smo pričakovali, da nas nekdo išče. Da bo opazil, da nas ni, in se potrudil, da nas najde. Uživali smo v tem, da nas druga oseba ni takoj našla. Če pa nas je nehala iskati, pa se je spremenil tudi občutek v našem skrivališču. Ostali smo sami in igra ni bila več zabavna. Želeli smo si, da bi tisti, ki nas išče, vztrajal in nas tudi našel.
Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki ga obeležujemo 10. oktobra razmišljam, koliko tega občutka nosimo v sebi tudi v odraslosti. Rečemo, da smo v redu, čeprav nismo. Morda zamenjamo temo, če pogovor postane bolj intimen. Nekaj, kar je za nas boleče, povemo v šali. Bežno omenimo, da smo utrujeni, čeprav je to, kar čutimo, že onkraj običajnega občutka utrujenosti. Včasih pa se preprosto le umaknemo vase in v tišini upamo, da nas bo nekdo vendarle opazil.
Ob tem lahko doživljamo različna, včasih tudi nasprotujoča si čustva. Želimo si, da bi nas nekdo opazil, vendar nas je strah, kaj se bo zgodilo, če svojo ranljivost razkrijemo. Pojavijo se vprašanja: Bom preveč? Bom drugega obremenil/a? Me bodo drugi jemali resno? Se bo odnos drugih do mene spremenil?
Ko nekdo našo stisko hitro odpravi z »saj bo« ali začne govoriti o sebi, se lahko znova umaknemo. Če se to ponavlja, naša pričakovanja do drugih znižamo. Drugim v odnosih pustimo več prostora, sami pa povemo zelo malo, ker imamo občutek, da naše doživljanje ni pomembno. Da bi bilo lahko huje. Da pretiravamo. Da se po nepotrebnem obremenjujemo. Navadimo se biti tisti, ki zmore, ki ničesar ne potrebuje in je vedno pripravljen poslušati druge. Ljudje nas poznajo v tej vlogi, mi pa se lahko počutimo vse bolj sami.
Tisto, kar začnemo skrivati, pa ni nujno le bolečina. Lahko je želja, ki se nam zdi preveč drzna, da bi si jo dovolili zaživeti. Lahko gre za sanjarjenje, zaradi katerega smo bili nekoč zasmehovani, ali pa za naše talente, ustvarjalnost ali predstavo o tem, kakšno življenje si želimo.
Zato je pomembno da se vprašamo, kateri odnosi v našem življenju so tisti, v katerih smo lahko takšni, kot smo. Kjer smemo biti žalostni in veseli, negotovi in ambiciozni. Kjer lahko povemo, da česa ne zmoremo ali da nekaj potrebujemo, in kjer zanimanje za nas ostane tudi takrat, ko odgovor na vprašanje, kako smo, ni tako preprost.
Biti najden lahko pomeni, da nekdo reče: »V zadnjem času se nisva tako pogosto slišala. Kako si?« Da se spomni nečesa, kar smo mu zaupali, in nas povpraša o tem. Da zdrži ob našem doživljanju, ne da bi ga skušal takoj spremeniti.
Ob tem je tudi pomembno, da lahko povemo, da o nečem še ne zmoremo spregovoriti, saj se občutek varnosti in bližine gradita tudi z izkušnjo, da bo nekdo spoštoval našo mejo in počakal do takrat, ko bomo pripravljeni.
Podobna vprašanja lahko zastavimo tudi sebi: Kaj se skriva za mojim »v redu sem«, čeprav čutim, da nisem? Kaj potrebujem, pa to težko izrazim? Čemu sem se odpovedal/a, ker sem imel/a občutek, da ni pomembno?
Želja, da bi bili videni in s tem najdeni, nas torej spremlja tudi v odraslosti. Ni nam vedno lahko izraziti, kar nas boli ali kar nam je zelo pomembno. Lahko pa drug z drugim poskušamo ustvarjati odnose, v katerih bo to postopoma lažje.
Morda tako, da danes nekoga vprašamo, kako je, in si vzamemo čas za njegov odgovor. Če reče »v redu«, mi pa imamo občutek, da mu je težko, mu lahko
z dodatnimi vprašanji damo vedeti, da smo pripravljeni poslušati in tudi slišati.
Lahko pa tudi sami povemo nekaj več od »v redu sem«. S tem drugemu damo priložnost, da nam prisluhne, sebi pa podarimo izkušnjo biti slišani.
Za duševno zdravje skrbimo tudi s tem, ko si dovolimo povedati, kako se zares počutimo in ko drug drugemu prisluhnemo. Želim si, da bi se na to spomnili tudi druge dni v letu. Da bi se redkeje zgodilo, da se za svojim »v redu sem« počutimo sami, in da bi večkrat doživeli, da nas nekdo, ko se skrijemo, tudi najde.