Delovni čas: Od ponedeljka do petka
Telefon: +386 31 715 927
E-mail: info@psihoterapija-pupaher.si

ZGODBE, KI JIH PRIPOVEDUJEJO NAŠE SOLZE

18 oktobra, 2026 admin Ni komentarjev

ZGODBE, KI JIH PRIPOVEDUJEJO NAŠE SOLZE

Ko novorojenček prvič zajoka, njegov jok ni le spremljevalec prihoda na svet. Še preden zna govoriti, pokazati ali poimenovati svoje potrebe, z jokom vzpostavlja odnos z drugimi in sporoča, da potrebuje bližino, zaščito, hrano ali tolažbo. S tem, ko skrbnik njegove občutke in potrebe prepozna in se nanje odzove, otrok postopoma razvija občutek, da je njegovo doživljanje pomembno in da lahko drugi ostane ob njem tudi takrat, ko mu je težko. Čeprav nas jok spremlja skozi vse življenje, se naš odnos do njega z odraščanjem pogosto spremeni. Majhen otrok joka spontano, odrasli pa svoje solze pogosto skrivamo, zadržujemo ali se zanje opravičujemo.

Zakaj torej jokamo in kaj s solzami sporočamo?

Kaj je jok in kako nastane?

Jok je celosten telesni odziv, pri katerem sodelujejo možgani, živčni sistem, obrazne mišice, dihanje, glas in solzne žleze.

Poznamo različne vrste solz:

  • bazalne solze, ki vlažijo in ščitijo oko,
  • refleksne solze, ki nastanejo kot odziv na dražljaje, kot so dim, veter ali rezanje čebule,
  • čustvene solze, ki izražajo naše doživljanje.

Zakaj jokamo?

Jok pogosto povezujemo z žalostjo, vendar lahko spremlja zelo različna čustva. Jokamo ob izgubi, bolečini in razočaranju, pa tudi ob ganjenosti, hvaležnosti, olajšanju, sreči ali globokem občutku povezanosti z drugimi. Jok se torej pojavi, ko je naše doživljanje tako intenzivno, da ga z besedami težko uravnavamo ali izrazimo. Solze pa so tudi pomemben način vzpostavljanja stika. Drugim lahko sporočajo, da smo ranljivi in morda potrebujemo bližino, razumevanje ali pomoč. Prav zato je lahko olajšanje po joku povezano s tem, kako se drugi na naše solze odzovejo. Če ob tem doživimo toplino, sprejemanje in bližino, se lahko počutimo bolj umirjene in povezane s sabo in drugimi. Ob posmehu, kritiki ali zavračanju pa se lahko občutki sramu, nemoči in osamljenosti še poglobijo. Olajšanja torej včasih ne prinesejo solze same po sebi, ampak izkušnja, da v svoji stiski nismo sami.

Zakaj nam je včasih težko jokati?

Solze pogosto zadržujemo, ker smo se nekje na svoji življenjski poti naučili, da jok ni sprejemljiv. Na to vplivajo:

  1. Zgodnje izkušnje

Kot otroci se ne sprašujemo, ali je jok v neki situaciji primeren. Odnos do solz se začne namreč oblikovati skozi odzive ljudi, ki nas obkrožajo. Če odrasli ostane ob otroku, ga poskuša razumeti in mu pomaga stisko prenesti, se otrok postopoma uči, da je težke občutke mogoče zdržati. S tem pridobi izkušnjo, da izražanje čustev ne uniči odnosa in da je lahko ranljiv. Če pa se odrasli na jok odzivajo z jezo, posmehom, kaznovanjem ali umikom, lahko otrok dobi sporočilo, da njegovi občutki niso sprejemljivi.

Takšna sporočila lahko sliši tudi v izjavah:

  • »Ne bodi tako občutljiv/a.«
  • »Ne pretiravaj.«
  • »Za to pa res ni treba jokati.«

Takšna sporočila lahko otrok sčasoma ponotranji. To pomeni, da drugim ni več treba reči, naj ne joka, saj si to začne govoriti sam.

  1. Kultura in družbena pričakovanja

Odnos do joka se oblikuje tudi v širšem sociokulturnem okolju. V nekaterih okoljih so solze sprejete kot izraz iskrenosti, človeškosti in empatije, drugje pa jih razumejo kot znak šibkosti ali izgube nadzora. Na to, koliko prostora namenjamo joku, pa vplivajo tudi družbena pričakovanja, ki se povezujejo s spolnimi stereotipi.

  1. Občutki sramu

Ob joku imamo lahko tudi občutek sramu, saj nas skrbi, da bi nas drugi videli kot šibke, preveč občutljive ali odvisne od drugih. Takrat si lahko govorimo:

  • »Moral/a bi biti močnejši/a.«
  • »Vse moram prenesti sam/a.«
  • »Drugih ne smem potrebovati.«
  • »Drugim bom v breme.«

Včasih zato jokamo šele, ko ostanemo sami, čeprav bi si v tistem trenutku želeli bližine. Včasih pa se lažje zjokamo pred neznancem kot pred partnerjem, prijatelji ali družino. Prav v odnosih, ki nam največ pomenijo, nas namreč lahko najbolj skrbi, da bomo zaradi svojih občutkov zavrnjeni ali da bomo drugega z njimi obremenili.

Kaj pa, ko ne moremo jokati?

Včasih solz ne zadržujemo zavestno, ampak preprosto ne moremo jokati. Ob smrti bližnjega, razhodu, drugi izgubi ali za nas pomembnem dogodku, lahko svoje doživljanje opišemo z besedami:

  • »Nič ne čutim.«
  • »Občutek imam, da sem prazen/a.«
  • »V sebi čutim le nemir.«
  • »Vem,  da sem žalosten/a, ampak ne morem jokati.«

Odsotnost solz še ne pomeni, da ničesar ne doživljamo. V psihodinamičnem razumevanju tak odziv povezujemo tudi z obrambnimi mehanizmi, ki nas varujejo pred občutki, ki bi jih sicer težko prenesli. Če je bil jok v preteklosti povezan z zavrnitvijo, kaznovanjem ali izgubo bližine, se lahko nezavedno naučimo čustva zadržati, še preden jih začutimo ali izrazimo. Pri tem pa je pomembno tudi upoštevati, da smo si v doživljanju in izražanju čustev različni, zato je vsak odziv popolnoma normalen.

Vprašanja za samorefleksijo

  • Kakšen je moj odnos do joka?
  • Kako so se osebe, ki so bile zame pomembne, odzivale na moj jok v otroštvu?
  • Kako danes doživljam sebe, ko jokam?
  • V katerih trenutkih se lahko zjokam in kdaj solze zadržujem?
  • Pred kom lahko jokam in pred kom mi je to težko?
  • Kaj občutim, ko nekdo vidi moje solze?
  • Kakšen odziv pričakujem in kaj bi takrat potreboval/a?
  • Kako se odzovem, ko začne jokati nekdo, ki mi je blizu?

Vloga joka v psihoterapiji

V psihoterapiji lahko raziskujemo odnos do svojih čustev in pomene, ki jih imajo za nas solze:

  • Kaj sem začutil/a, preden sem zajokal/a?
  • Kakšno zgodbo nosijo moje solze?
  • Kaj doživljam ob tem, ko moj/a psihoterapevt/ka moje solze opazi?
  • Kakšen odziv od psihoterapevta/ke pričakujem glede na svoje dosedanje izkušnje in kakšnega si želim?

Pozornost pa namenjamo tudi trenutkom, ko solz ni. O bolečem dogodku lahko namreč govorimo mirno, ker nam to omogoča, da ostajamo v stiku z bolečino, ne da bi nas preplavila. Včasih pa do občutkov težko dostopamo, ker smo se pred njimi naučili zaščititi. V psihoterapevtskem odnosu pa lahko postopoma dobivamo drugačno izkušnjo, in sicer, da lahko zajokamo, drugi pa pri tem ostane ob nas. Da lahko pokažemo žalost, strah ali nemoč, ne da bi bili zaradi tega zavrnjeni ali bi morali svoje občutke takoj nadzorovati ali pojasnjevati. Če smo bili ob izražanju čustev nekoč preslišani ali zavrnjeni, je lahko takšna izkušnja posebej pomembna, saj postopoma spoznavamo, da smo lahko v odnosu z drugimi ranljivi in hkrati z drugim še vedno povezani.

Viri

Bylsma, L. M., Vingerhoets, A. J. J. M., & Rottenberg, J. (2011). When is crying cathartic? An international study. Journal of Social and Clinical Psychology, 30(7), 690–713.

Cornelius, R. R. (1997). Toward a new understanding of weeping and crying: The unification of two theories. American Journal of Psychology, 110(1), 63–79.

Frey, W. H., 2nd, Hoffman-Ahern, C., Johnson, R. A., Lykken, D. T., & Tuason, V. B. (1983). Crying: The mystery of tears. Journal of the American Medical Association, 249(2), 183–187.

Gračanin, A., Bylsma, L. M., & Vingerhoets, A. J. J. M. (2018). Is crying a self-soothing behavior? Frontiers in Psychology, 9, 2159.

Nelson, J. K. (2005). Seeing through tears: Crying and attachment. Routledge.

Vingerhoets, A. J. J. M. (2013). Why only humans weep: Unravelling the mysteries of tears. Oxford University Press.

Vingerhoets, A. J. J. M., & Bylsma, L. M. (2016). The riddle of emotional crying: A review of the literature. Emotion Review, 8(3), 286–296.