KO DRUŽBENA OMREŽJA SOOBLIKUJEJO RAZUMEVANJE DUŠEVNEGA ZDRAVJA PRI MLADIH

V času, ko vpliv družbenih omrežij na naše življenje narašča, se mnogi mladostniki in mladi odrasli hitro poistovetijo z različnimi duševnimi ali osebnostnimi motnjami, o katerih berejo in poslušajo na spletu. Na TikToku, Instagramu in podobnih platformah na primer vplivneži odkrito govorijo o svojih težavah, simptomih in strategijah spoprijemanja. Takšne zgodbe lahko zmanjšujejo stigmo in dajejo občutek, da v stiski nisi sam. Hkrati pa ustvarjajo prostor za identifikacijo z različnimi diagnozami. Mladostnik ali mlad odrasel lahko na primer naleti na posnetek o ADHD-ju, avtizmu, depresiji ali posttravmatski stresni motnji, v opisu prepozna delčke samega sebe in hitro zaključi: »Točno tako je, to se dogaja meni. To sem jaz.«

Zakaj je samodiagnosticiranje tako privlačno?

Mladostništvo je obdobje psihološkega osamosvajanja, iskanja pripadnosti in lastne vloge v vrstniški skupini, s tem pa tudi oblikovanja identitete. Družbena omrežja ponujajo instantne skupnosti, ki se oblikujejo okoli skupnih težav, diagnoz in bolj ali manj učinkovitih strategij razreševanja stisk. Spletni algoritmi, ki nam vedno znova ponujajo vsebine, povezane z našim iskanjem, ustvarjajo nekakšen mehurček: bolj kot mladostnik klika na vsebine v zvezi s težavami na področju duševnega zdravja, več takih posnetkov prejme. Tako se lahko ob delovanju algoritmov počasi krepi vtis, da njegove občutke in izkušnje pojasnjuje neka diagnoza.

Od leta 2021 strokovnjaki opažajo, da vse več mladostnikov že vstopa v terapijo prepričanih, da imajo ADHD, bipolarno motnjo, depresijo ali kakšno drugo duševno oziroma osebnostno motnjo. Namesto da bi težave, s katerimi se soočajo, opisali na podlagi lastnega doživljanja, uporabljajo strokovne izraze, s čimer se odmaknejo od sebe. Takšen način pa že lahko kaže na možno identifikacijo s simptomi, ki opredeljujejo določeno motnjo.

Kakšno vlogo ima samodiagnoza v obdobju mladostništva?

1. Blaženje občutkov tesnobe
   Mladostništvo je, kot rečeno, polno notranjih napetosti: mladostnik si želi samostojnosti, hkrati pa še vedno potrebuje varnost, usmeritev in oporo odrasle osebe. Samodiagnoza je lahko način, kako vsaj začasno obvlada občutke zmedenosti in tesnobe, saj diagnoza daje občutek, da lahko poimenuje in razume delček tega, kar se mu dogaja, kar blaži občutke tesnobe in zmedenosti.
2. Iskanje stabilnosti
   Diagnoza lahko deluje kot sidro v času, ko se mladi še iščejo. »Če sem depresiven, potem vem, kdo sem.«
3. Olajšanje občutkov krivde in sramu
   Razlago »Depresivna sem, zato se umikam vase« je včasih lažje izraziti kot pa »Sram me je, ker si nisem všeč takšna, kot sem.«
4. Iskanje občutka pripadnosti in edinstvenosti
   Samodiagnosticiranje mladim pogosto služi kot način, da se počutijo del neke skupnosti, saj jim določena lastnost omogoča, da najdejo »svoje ljudi« s podobnimi izkušnjami. Hkrati jim diagnoza daje občutek edinstvenosti – nekaj, kar jih loči od vrstnikov. Tako lahko etiketa, ki jo ponuja diagnoza, postane most med potrebo po pripadnosti in željo po individualnosti.

Tveganja samodiagnoze

Težava nastane, ko mladi zamenjujejo običajne razvojne stiske za duševne motnje. Nihanje razpoloženja lahko razumejo kot bipolarno motnjo. Občasen perfekcionizem lahko dobi oznako »OCD«. Še posebej problematično je, ko začnejo tako označevati tudi druge: »On je narcisist,« »Ona ima gotovo PTSD.«

Takšno etiketiranje pogosto kaže na to, da se mladi težko znajdejo v odnosih in poskušajo svojo stisko ublažiti s strokovnimi izrazi, s čimer pa se še bolj oddaljujejo od sebe in drugih.

Izziv predstavlja tudi upor pred opustitvijo diagnoze, ko ta že postane močan del identitete. Možne razlage so:

1. Občutek varnosti: Diagnoza pojasnjuje, zakaj so takšni, kot so.
2. Sprejemanje: S pomočjo diagnoze na družbenih omrežjih najdejo skupino, ki jih sprejema, ob opustitvi diagnoze pa jih je strah, da bi izgubili še tiste osebe, ki jih sprejemajo takšne, kot so.
3. Zunanji lokus kontrole: diagnoza omogoča, da težave pripišejo nečemu zunaj sebe in se zaščitijo pred občutki krivde ali sramu.
4. Upor: Vztrajanje pri samodiagnozi lahko deluje kot način, da postavijo mejo odraslim ali strokovnjakom in pokažejo, da sami najbolje vedo, kdo so.

Kako lahko pomagajo družina in prijatelji?

• S poslušanjem: Mladi največkrat ne potrebujejo takojšnjih nasvetov, ampak občutek, da jih nekdo sliši.
• Z razumevanjem: Namesto »Ti pa res imaš anksioznost« lahko rečemo: »Vidim, da se velikokrat počutiš zaskrbljeno. Kako ti lahko pomagam?«
• Z iskanjem ravnovesja: Pomembno je pokazati razumevanje, hkrati pa spodbujati k iskanju strokovne pomoči.

Kako lahko pomaga psihoterapevtski proces?

• Raziskovanje pomena diagnoze: Terapevt pomaga razumeti, kaj mladostniku diagnoza sploh pomeni in zakaj mu je pomembna.
• Ločevanje izkušenj od diagnoze: Mladostnik se uči, da čustva in stiske niso vedno znak motnje, temveč del normalnega razvoja.
• Čustvena podpora: Terapija nudi varen prostor, kjer posamezniki lahko izražajo dvome, strahove in stiske.
• Usmerjanje k ustrezni pomoči: Če obstaja sum na resnično motnjo, terapevt pomaga pri napotitvi k strokovnjaku, ki je usposobljen za izvedbo ustreznih diagnostičnih postopkov.

Psihoterapevtski proces podpira gradnjo avtentične identitete, ki ne temelji le na lastnostih, s katerimi se morda identificiramo na družbenih omrežjih, temveč tudi na  tistih, ki izhajajo iz lastnih občutkov, izkušenj, vrednot in vrlin.

Zaključek

Pri obravnavi samodiagnosticiranja v mladostništvu in prehodu v odraslost je pomembno imeti v mislih, da za izjavami o diagnozah ne stoji vedno samodiagnoza v klasičnem smislu. Pogosto gre za iskanje jezika, s katerim posamezniki skušajo izraziti svoja doživljanja in notranje stiske. Takšen način opisa njihovega doživljanja je smiselno vzeti resno, postavljati vprašanja, jih spodbujati k razmišljanju in po potrebi pomagati pri iskanju strokovne pomoči.

Družbena omrežja imajo pri tem dvojno vlogo: lahko so vir napačnih prepričanj, hkrati pa tudi prostor podpore, normalizacije in informacij. Pomembno je, da mlade učimo kritične uporabe teh vsebin – da znajo prepoznati, katere informacije so zanje koristne in katere ne.

Viri

1. Armstrong, C. M., Johnston, A. C., Barry, C. T., in Dodge, K. A. (2025). Self-diagnosis in the age of social media: A pilot study of youth entering mental health treatment. Journal of Adolescence, 102, 123–134. https://doi.org/10.1016/j.adolescence.2025.02.005
2. Pramanik, S. (2024). Study explores why teens self-diagnose mental health conditions through TikTok content. News-Medical. https://www.news-medical.net/news/20241018/Study-explores-why-teens-self-diagnose-mental-health-conditions-through-TikTok-content.aspx
3. Parents Editors. (2024). Why teens are using TikTok to self-diagnose mental health conditions. Parents. https://www.paren ts.com/teens-are-turning-tiktok-to-self-diagnose-mental-health-8728399