MED OBČUTKI IN DEJANJI: ZAKAJ SE LAHKO ODZOVEMO (PRE)HITRO?

V vsakdanjih pogovorih pogosto slišimo komentarje, da nekdo reagira prehitro, ne zna počakati ali se ne zna kontrolirati. A impulzivnost ni le pomanjkanje samokontrole; pogosto je povezana z čustvenimi potrebami in željami. Impulzi so pomemben in nepogrešljiv del človeške narave  – vprašanje je le, kaj nam sporočajo in kako se na njih odzivamo.

Opredelitev impulzov in impulzivnosti

Impulzi so spontani notranji vzgibi, ki nas spodbudijo, da nekaj naredimo, rečemo ali se kakorkoli drugače odzovemo. Nasplošno imajo pozitiven učinek, vse dokler ne postanejo preveč intenzivni in nas vodijo v impulzivna vedenja ali odzive. Impulzivnost opredeljujemo kot hitro, nepremišljeno vedenje, pri katerem reagiramo, še preden razmislimo o posledicah. V vsakdanjem življenju se lahko kaže kot prekinjanje sogovornika, nenadne odločitve ali čustveni izbruhi. V kliničnem kontekstu pa je izrazitejša impulzivnost lahko eden izmed znakov ADHD, bipolarne motnje ali mejne osebnostne motnje.

Nekatera pogosta impulzivna vedenja:

• Pogosto prekinjanje drugih sredi pogovora,
• hitre odločitve (selitev, ločitev, nakupovanje),
• rizična vedenja (samopoškodbeno vedenje, prehitra vožnja, rizične športne aktivnosti, nezaščiteni spolni odnosi,…),

– nenadni »čustveni izbruhi«,

– Hitra prekinitev odnosov,

• Hitro menjavanje aktivnosti, brez zmožnosti, da bi jih zaključili.

Izvor impulzivnosti

Impulzivnost izvira iz kombinacije bioloških in okoljskih dejavnikov.

1. Biološki dejavniki: Višja ali nižja nagnjenost k impulzivnosti je odvisna od podedovanih genov, temperamenta, ravni serotonina in delovanja prefrontalnega možganskega režnja, ki je odgovoren za nadzor impulzov.
2. Okoljski dejavniki:

• Če smo odraščali v okolju z stabilnimi mejami, kjer so bili pomembni odrasli čustveno dostopni tudi ob izražanju neprijetnih čustev, smo se naučili, da lahko zdržimo tudi s temi občutki.
• Če smo odraščali v okolju z nejasnimi mejami in nepredvidljivimi odzivi s strani pomembnih odraslih, se impulzivnost razvije kot način (kratkoročnega) lajšanja notranjega pritiska ali frustracije.
• Ob izkušnji, da za nas pomembni odrasli niso bili čustveno prisotni, ko smo jih potrebovali, se lahko postopoma razvije občutek lastne nestabilnosti in notranje praznine. Impulzivno vedenje tako postane način, da to praznino vsaj za trenutek zapolnimo in se na tak način pomirimo.

Pozitivna plat impulzivnosti

Čeprav ima impulzivnost nemalokrat negativen prizvok, ima tudi svojo pozitivno plat.

• Spontanost in ustvarjalnost: Hitro odzivanje lahko vodi do novih idej ali kreativnih rešitev, kar se pogosto kaže na področju umetnosti in glasbe.
• Izkoriščanje priložnosti: Hitre odločitve lahko, predvsem v nepredvidljivih situacijah, prinesejo uspeh. Zato je dobro, da si včasih dovolimo tvegati in videti, kam nas bo to pripeljalo.
• Zabava: Spontana odločitev za izlet ali sprejem povabila na praznovanje lahko prekine morebitno rutino ter prinese nov vir veselja in energije.
• Prilagodljivost: Hitri odzivi so koristni v kriznih trenutkih, ko lahko v nevarnih situacijah zaščitimo sebe ali druge.

Negativna plat impulzivnosti

• Zdravstvene težave: Pojavijo se v primeru zlorabe psihoaktivnih snovi, samopoškodovanja, nezaščitenih spolnih odnosov ali motenj hranjenja.
• Občutki krivde in sramu: Po impulzivnem dejanju se oseba pogosto sooča z občutki krivde in sramu. Ti občutki se lahko stopnjujejo do točke, ko postanejo premočni in frustrirajoči, kar znova vodi v impulzivno vedenje, s čimer se krog impulzivnosti sklene.
• Težave v medosebnih odnosih: Pogosti čustveni izbruhi lahko povzročijo napetosti in konflikte, kar zmanjšuje občutek varnosti in zaupanja.
• Težave z duševnim zdravjem: Ponavljajoča impulzivna vedenja, ki začnejo vplivati na kakovost življenja, lahko prispevajo k razvoju simptomov depresije, anksioznosti in drugih težav na področju duševnega zdravja.

Kako si pri kontroli impulzov lahko pomagamo?

1. Stop tehnika: Preden reagiramo, trikrat globoko vdihnimo in preštejmo do deset.
2. Odlaganje impulzov: Pred večjimi odločitvami (nakupovanje, menjava službe, selitev,…), odločitev preložimo za 24 ur.
3. Prepoznavanje sprožilcev: Opazujmo situacije, ki v nas sprožijo impulzivni odziv. Pri tem skušajmo biti pozorni na to, kaj se v nas dogaja pred, med in po impulzivnem odzivu.
4. Sublimacija: Skušajmo najti aktivnosti (vadba, umetnost, zapisovanje dnevnika…), ki nam pomaga, da impulz izrazimo na drugačen način.
5. Iskanje podpore: O našem načrtu za kontrolo impulzov povejmo osebi, ki ji zaupamo.

Kako pri impulzivnem vedenju pomaga psihoanalitična psihoterapija

V psihoanalitični psihoterapiji se usmerimo v raziskovanje zgodnjih izkušenj in odnosov, ki so oblikovali naš način shajanja s čustvi. Ko začnemo slišati, kaj nam naše impulzivno vedenje pravzaprav sporoča, se krepi sposobnost samorefleksije in notranjega nadzora.

Sčasoma klient impulzivnega vedenja ne potrebuje več, saj skozi terapevtski proces razvija kapaciteto za samorefleksijo, samopomiritev, občutek notranje varnosti ter zaupanje, da lahko zdrži tudi ob neprijetnih občutkih.

Viri

American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.). American Psychiatric Publishing.

Fonagy, P., Gergely, G., Jurist, E. L., in Target, M. (2002). Affect regulation, mentalization, and the development of the self. Other Press.

Kernberg, O. F. (1975). Borderline conditions and pathological narcissism. Jason Aronson.

Linehan, M. M. (1993). Cognitive-behavioral treatment of borderline personality disorder. Guilford Press.

Patton, J. H., Stanford, M. S., in Barratt, E. S. (1995). Factor structure of the Barratt Impulsiveness Scale. Journal of Clinical Psychology, 51(6), 768–774.

Greenberg, J. R., in Mitchell, S. A. (1983). Object relations in psychoanalytic theory. Harvard University Press.