UGAJANJE: ISKANJE POTI K “BITI DOVOLJ”

Mnogim izmed nas je dobro znano sporočilo »kako pa si ti priden/a«. Pohvala, ki jo v našem kulturnem okolju nemalokrat slišimo že zelo zgodaj, ima na prvi pogled pozitiven prizvok. V ozadju pa pogosto nosi tudi pravila, prepovedi in zapovedi o tem, kakšni moramo biti, da smo vredni ljubezni, pohvale ali pripadnosti.

Kaj je ugajanje?

Pomembno je razlikovati med prijaznostjo oziroma skrbjo za druge in ugajanjem. Pri prvem gre za zavestno odločitev, pri kateri upoštevamo lastne potrebe, vrednote, nazore in meje. Drugim pomagamo, ker to želimo in ne zaradi strahu pred zavrnitvijo. Če prošnjo drugega po pomoči zavrnemo, lahko to do drugih in sebe naredimo spoštljivo, pri čemer pa potrditve, da je bila naša odločitev pravilna, ne potrebujemo. Pri ugajanju pa gre za način prilagajanja, pri katerem svoje potrebe, želje, prepričanja in meje potisnemo v ozadje. Pogosto izhaja iz strahu pred zavrnitvijo, konflikti, izgubo odnosa ali slabim mnenjem drugih. V izogib strahu torej naredimo nekaj, kar si v resnici ne želimo narediti, zadovoljstvo drugega pa (nezavedno) povežemo z lastno vrednostjo.

Ugajanje se v vsakdanjem življenju lahko izraža v:

• pretirani pripravljenosti pomagati, tudi ko za to nimamo energije,
• težavah pri postavljanju in ohranjanju meja,
• občutkih krivde, kadar rečemo »ne«,
• strahu pred izgubo naklonjenosti ali ljubezni, če izrazimo nestrinjanje,
• izogibanju izražanja lastnega mnenja, zlasti kadar je drugačno od mnenja drugih,
• hitremu prevzemanju odgovornosti za čustva drugih,
• pretiranemu opravičevanju, tudi kadar nismo storili nič narobe,
• prilagajanju lastnega vedenja ali interesov glede na to, s kom smo v stiku,
• težavah pri sprejemanju pomoči ali podpore, zaradi občutka, da moramo vedno mi skrbeti za druge.

Izvor ugajanja

Ugajanje pogosto izvira iz ponavljajočih se sporočil, kot so:

• »Bodi priden/a.«
• »Ne jezi se.«
• »Ne bodi sebičen/na.«
• »Vedno misli najprej na druge.«
• »Ne kompliciraj.«
• »Bodi tiho, da bo mir.«
• »Saj ni tako hudo.«
• »Kaj si bodo pa drugi mislili?«
• »Če me imaš rad/a, boš to naredil/a.«

Takšna sporočila skozi razvoj ponotranjimo. Postopoma se naučimo, da so določena čustva, potrebe ali vedenja nezaželena oziroma nevarna, saj lahko vodijo v zavrnitev ali kazen. Ugajanje v odraslosti tako postane simptom, funkcija katerega je ohranjanje odnosa, bližine in varnosti.

Vpliv pretiranega ugajanja na duševno zdravje

Čeprav nam kratkoročno lahko prinese občutek sprejetosti in pripadnosti, ima pretirano ugajanje dolgoročne posledice za duševno zdravje. Pojavijo se lahko:

• kronična utrujenost in izčrpanost,
• občutki praznine,
• tesnoba, povezana s stalnim preverjanjem, ali smo »dovolj«,
• potlačena jeza in frustracija, ki se kopičita zaradi neupoštevanja lastnih meja,
• težave v odnosih, kjer bližina temelji na pretiranem prilagajanju namesto na pristnosti in vzajemnosti.
• občutki sramu ali neustreznosti, kadar ne zmoremo izpolniti pričakovanj drugih,,
• povečano tveganje za izgorelost, zlasti pri dolgotrajnem neupoštevanju lastnih potreb,
• občutek izgube identitete.

Vprašanja za samorefleksijo

Pri raziskovanju lastne dinamike ugajanja, se lahko vprašamo:

• Kaj doživljam, ko mi nekdo reče, da sem »priden/a«?
• Kakšen/a moram biti, da zadostim kriterijem pridnosti in čigavi so ti kriteriji?
• Kaj bi se zgodilo, če ne bi ugajal/a?
• Kako se počutim, kadar nekdo ne ugaja meni?
• Kako bi izgledal odnos, v katerem mi ne bi bilo treba ugajati?
• Kaj bi potreboval/a, da bi začutil/a, da sem dovolj takšen/na, kot sem?

Zaključek

Ugajanje je strategija, ki nam je morda nekoč pomagala ohraniti samospoštovanje in pomembne odnose. Prvi korak na poti spremembe ni v tem, da »kar naenkrat« prenehamo ugajati. Morda je za začetek dovolj, da se z radovednostjo in empatijo do sebe začnemo spraševati, kaj v resnici skušamo ohraniti in kaj bi z opuščanjem pretiranega ugajanja morda tudi izgubili. Na tej poti nam lahko pomagata samorefleksija in terapevtski proces, v katerem lahko skozi terapevtski odnos dobimo izkušnjo, kako je, ko nas nekdo sprejme takšne kot smo brez, da nam bi bilo treba ugajati in da je to, da smo takšni kot smo, lahko tudi dovolj.