Delovni čas: Od ponedeljka do petka
Telefon: +386 31 715 927
E-mail: info@psihoterapija-pupaher.si

KAKO SE RAZVIJA NAŠA OSEBNOST? POMEN DEDNOSTI, IZKUŠENJ IN ODNOSOV

7 novembra, 2026 admin Ni komentarjev

KAKO SE RAZVIJA NAŠA OSEBNOST? POMEN DEDNOSTI, IZKUŠENJ IN ODNOSOV

Ste se že kdaj vprašali, kdo ste in kako ste postali to, kar ste danes? Kako se je razvila zmožnost prepoznavanja lastnih čustev in potreb ter predstava o tem, kaj lahko pričakujemo od sebe in drugih? Pri raziskovanju teh vprašanj nam lahko pomaga razumevanje razvoja osebnosti.

Kaj vpliva na razvoj osebnosti?

Naša osebnost se razvija v prepletu prirojenih značilnosti, odnosov in širšega okolja. Ena od značilnosti, ki vplivajo na razvoj osebnosti, je temperament. Z njim opisujemo način odzivanja na dražljaje, ki je v veliki meri prirojen. Temperament sam po sebi še ne določa, kakšna bo posameznikova osebnost. Otrokove prirojene značilnosti se namreč prepletajo z okoljem, v katerem odrašča, in z odzivi ljudi, ki ga obkrožajo. Pri tem pa je tudi pomembno, kako posameznik svoje izkušnje doživlja.

Pomen zgodnjih odnosov pri razvoju osebnosti

Otrok že v prvem letu začne razvijati temeljni občutek varnosti. Če njegovi skrbniki dovolj dobro prepoznajo in zadovoljijo njegove potrebe, mu nudijo zaščito in ga zmorejo potolažiti, lahko otrok postopoma razvija občutek, da je svet varen in da mu je v primeru stiske nekdo na voljo. Če je skrb zanj nepredvidljiva, pa lahko začne postopoma izgubljati vero v to, da bo nekdo zanj poskrbel. Ob tem lahko razvija občutek, da je ostal sam. Dovolj dober odziv pa ne pomeni, da morajo skrbniki otrokove potrebe vedno takoj znati prepoznati in zadovoljiti. V odnosu prihaja tudi do trenutkov, ko otrokovega doživljanja ne razumejo ali se nanj ne odzovejo tako, kot bi otrok potreboval. Otrok se ob tem lahko sreča z razočaranjem, kar je prav tako pomemben del njegovega razvoja. Pomembno je, kako se odrasli odzovejo, ko do takšne neuglašenosti pride. Pomembna izkušnja za otroka je, ko stisko prepoznamo, poskušamo razumeti, kaj se je zgodilo, in z njim ponovno vzpostavimo stik. Na ta način lahko otrok postopoma pridobiva izkušnjo, da so nesporazumi in razočaranja del odnosov ter da je po njih mogoče odnos popraviti.

Razvoj samostojnosti in občutka individualnosti

V procesu odraščanja otrok postopoma razvija občutek sebe kot posameznika, ki je povezan z drugimi, obenem pa ima svoje potrebe, želje in občutke. Psihoanalitičarka Margaret Mahler je postopno razvijanje občutka ločenosti od drugih in lastne individualnosti opisovala s pojmoma separacija in individuacija. V otrokovem doživljanju se pri tem prepletata želja po samostojnosti in potreba po bližini. Nekaj želi narediti sam, hkrati pa ob tem še vedno potrebuje pomoč in podporo. Primer tega procesa lahko opazujemo pri otroku, ki se na igrišču oddalji, da bi se igral z vrstniki. Ko pade, se prestraši ali je pri igri neuspešen, se lahko k skrbniku vrne. Ko se z njegovo pomočjo pomiri, pa se znova vrne k igri.

Prepoznavanje čustev in potreb

V zgodnjih odnosih otrok postopoma spoznava, kaj čuti in potrebuje. Odrasli mu lahko pri tem pomagamo tako, da poskušamo razumeti njegovo doživljanje, ga ubesediti in smo v stiski ob njem. Ko je otrok na primer razočaran, ker se je igra s prijateljem končala drugače, kot si je želel, mu lahko pomagamo prepoznati, kaj doživlja. Ob tem se lahko otrok postopoma uči, da sta razočaranje in jeza občutka, ki ju je mogoče izraziti in prenesti, tudi če se okoliščine v tistem trenutku ne bodo spremenile. Pri tem pomembno vlogo igra tudi odnos okolice do posameznih čustev. Če se otrok ob izražanju neprijetnih ali prijetnih čustev pogosto srečuje s sporočilom, da so ta nesprejemljiva, jih lahko začne skrivati ali jih težje prepoznava.

Ali na razvoj osebnosti vplivajo samo družinski odnosi?

Zgodnje izkušnje imajo pri razvoju osebnosti pomembno vlogo, vendar nas oblikujejo tudi poznejši odnosi in življenjske okoliščine. Med odraščanjem vzpostavljamo odnose z vrstniki, učitelji in drugimi pomembnimi osebami, pozneje pa tudi s prijatelji, partnerji in sodelavci. Na naše doživljanje sebe lahko vplivajo tudi izgube, spremembe ter možnosti, ki jih imamo za raziskovanje svojih interesov in sposobnosti. Nekdo, ki v domačem okolju ni imel veliko prostora za izražanje svojih interesov, lahko na primer ob učitelju ali prijateljih odkrije področje, na katerem se počuti sprejetega in sposobnega. Takšna izkušnja pa lahko prispeva k drugačnemu pogledu nase. Čeprav je osebnost razmeroma trajna, se lahko skozi življenje tudi razvija in preoblikuje.

Raziskovanje razvoja osebnosti v psihoterapiji

Spoznavanje razvoja osebnosti nam lahko pomaga razumeti, kako so se oblikovali nekateri naši načini doživljanja in odzivanja. Ob tem lahko prepoznavamo tako težave, s katerimi se srečujemo, kot tudi zmožnosti, ki smo jih razvili skozi življenje. V psihoanalitični psihoterapiji lahko raziskujemo pomembne odnose in izkušnje ter to, kako smo jih doživljali. Ob tem lahko postopoma spoznavamo, kakšne predstave smo oblikovali o sebi in drugih ter kako se te povezujejo z našim sedanjim življenjem.

Vprašanja za samorefleksijo

•Katere svoje osebnostne značilnosti prepoznavam že iz otroštva?
•Kako sem skozi odraščanje doživljal/a odnose s pomembnimi drugimi?
•Kako so se pomembni drugi odzivali na moje potrebe in občutke?
•Kdaj sem se v odnosih počutil/a varno in sprejeto?
•Katere poznejše izkušnje ali odnosi so vplivali na moj pogled nase?
•Katere svoje načine doživljanja in odzivanja bi želel/a bolje razumeti?

Viri

•Benedik, E. (2014). Osebnost med zdravjem in boleznijo: Psihološko razumevanje, ocenjevanje in zdravljenje motenj osebnosti (2. dopolnjena izdaja). Samozaložba.
•Brezovar, S. (2019). Osebnostne motnje v teoriji in praksi. UMco.
•Lingiardi, V. in McWilliams, N. (ur.). (2017). Psychodynamic Diagnostic Manual: PDM-2 (2. izdaja). The Guilford Press.
•McWilliams, N. (2011). Psychoanalytic Diagnosis: Understanding Personality Structure in the Clinical Process (2. izdaja). The Guilford Press.