Delovni čas: Od ponedeljka do petka
Telefon: +386 31 715 927
E-mail: info@psihoterapija-pupaher.si

OSEBNOST IN OSEBNOSTNE MOTNJE: RAZUMEVANJE SEBE IN SVOJIH ODNOSOV

6 novembra, 2026 admin Ni komentarjev

OSEBNOST IN OSEBNOSTNE MOTNJE: RAZUMEVANJE SEBE IN SVOJIH ODNOSOV

Zakaj nekateri ob kritiki hitro podvomijo vase, drugi pa le zamahnejo z roko? Zakaj se nekdo v stiski obrne na bližnje, drugi pa se umakne in skuša vse rešiti sam? In zakaj včasih potrebujemo bližino, ko pa jo dobimo, pa nam postane neprijetno?
Ljudje se glede tega, kako doživljamo sebe, druge in svet okoli sebe, razlikujemo. Pri tem so nam nekateri načini odzivanja tako domači, da jih sploh ne opazimo. Lahko rečemo: »Takšen/na pač sem, tako se vedno odzivam.« Včasih pa se morda vprašamo, zakaj določeni odnosi ali situacije v nas vzbujajo podobne odzive. Pri razumevanju teh vprašanj nam lahko pomaga raziskovanje osebnosti.

Kaj je osebnost?

Osebnost je celota razmeroma trajnih značilnosti, po katerih se ljudje med seboj razlikujemo. Odraža se v našem načinu mišljenja, čustvovanja in vedenja, pa tudi doživljanju sebe, vzpostavljanju in ohranjanju odnosov ter soočanju z različnimi življenjskimi izzivi. Zajema pa tudi naše želje, strahove, spomine ter predstave o sebi in drugih. Čeprav nekatere naše osebnostne značilnosti ostajajo razmeroma trajne, osebnost ni nekaj nespremenljivega, saj se oblikuje v prepletu bioloških in okoljskih dejavnikov ter življenjskih izkušenj. Ravno pridobivanje življenjskih izkušenj pa omogoča, da se naše osebnostne značilnosti skozi čas lahko tudi preoblikujejo.

Kako se naša osebnost kaže v odnosu do sebe in drugih?

Način, kako doživljamo sebe, vpliva na naše počutje in odnose. Nekdo ima lahko razmeroma stabilen občutek lastne identitete, jasno predstavo o tem, kaj mu je pomembno in kakšne so njegove želje. Pri drugem se lahko predstava o sebi glede na okoliščine ali odzive drugih spreminja. Ob pohvali se lahko počutimo vredne in sprejete, ob kritiki pa hitro podvomimo o sebi. Podobno se razlikujemo v doživljanju odnosov. Nekaterim je bližina prijetna in se v njej počutijo varne. Drugi si je lahko zelo želijo, a jih je obenem strah zavrnitve. Nekdo se boji, da bo izgubil pomembno osebo, drugi pa lahko ob preveliki bližini občuti nelagodje in potrebo po umiku. Razlikujemo pa se tudi v tem, kako doživljamo in uravnavamo čustva. Nekdo se ob neprijetnem dogodku razjezi, vendar se po pogovoru z drugim počasi umiri. Drugega lahko jeza, strah ali žalost močno preplavijo, tretji pa težko prepozna, kaj sploh čuti. Takšne razlike so normalen del človeške raznolikosti.

Osebnostne značilnosti, osebnostna struktura in osebnostna motnja

Vsak od nas ima različne osebnostne značilnosti. Lahko smo bolj zadržani ali družabni, občutljivi ali odločni, previdni ali spontani. Te značilnosti se med seboj povezujejo in oblikujejo posameznikov način doživljanja sebe, drugih in sveta. Primer tega je posameznik, ki se rad zanese nase, potrebuje veliko zasebnosti in o svojih občutkih težje govori. Takšen način mu lahko v številnih okoliščinah pomaga, v določenih odnosih pa ga lahko pri tem, da bi drugemu povedal, kaj potrebuje, tudi ovira.
O osebnostni motnji pa govorimo, kadar so vzorci doživljanja, mišljenja in vedenja trajnejši, izraziti in manj prožni ter pomembno vplivajo na posameznikovo življenje. Težave se navadno ne pokažejo le v eni situaciji, temveč se ponavljajo na različnih področjih življenja. Meja med osebnostnimi značilnostmi, ki osebi občasno povzročajo težave in osebnostno motnjo zato ni vedno očitna. Pomembno je, kako se osebnostne značilnosti med seboj povezujejo, kako izrazite so, kako dolgo trajajo in kako vplivajo na posameznika.

Zakaj se osebe s podobno osebnostno značilnostjo odzivajo na različne načine?

Vzemimo primer dveh prijateljev, ki sta oba v novih odnosih na začetku zadržana. Prvi potrebuje nekaj časa, da drugega spozna in se ob njem sprosti. Drugi si bližine morda želi, vendar ob spoznavanju novih ljudi hitro pomisli, da ga bodo zavrnili, zato se umakne. Njuno vedenje je lahko na prvi pogled podobno, vendar vsak od njiju situacijo doživlja drugače. Pri razumevanju osebnosti zato ni pomembno le, katere značilnosti ima posameznik, temveč tudi, kako so te med seboj povezane.

Kaj se skriva za našimi odzivi?

Ko opazujemo sebe ali druge, najprej opazimo vedenje. Vidimo lahko, da se nekdo razjezi, umakne, prilagodi ali vztraja pri svojih načelih. Težje pa opazimo, kaj doživlja v sebi. Oseba, ki težko sprejme pomoč, si je morda želi, a ji je neprijetno pokazati, da jo potrebuje. Nekdo, ki se ob konfliktu hitro umakne, se morda poskuša zaščititi pred občutki prizadetosti ali strahom, da bo odnos izgubil. Pri globljem razumevanju takšnih vzorcev je koristen psihoanalitični pogled, ki nas vabi k raziskovanju lastnega doživljanja. Pri tem nas zanima, kako naše izkušnje in odnosi vplivajo na to, kako doživljamo sebe in druge, kaj v odnosih pričakujemo ter pred katerimi občutki se poskušamo zaščititi.

Kako nastanejo osebnostne motnje?

Tako kot na razvoj osebnosti tudi na nastanek osebnostnih motenj vpliva preplet različnih dejavnikov. Med njimi so posameznikove prirojene značilnosti, življenjske okoliščine in izkušnje v pomembnih primarnih (družinskih ali drugih) odnosih. Pri tem osebnostne motnje ni mogoče pojasniti z enim samim vzrokom. Ljudje se na podobne izkušnje odzivamo na različne načine, zato je pomembno razumeti posameznika v celoti in ne sklepati o njegovih življenjskih izkušnjah zgolj na podlagi diagnoze. V vsakodnevnem življenju se namreč nemalokrat zgodi, da sebi ali drugim na podlagi določenih osebnostnih značilnosti pripišemo osebnostno motnjo. Oseba, ki sebe ali druge v določenem opisu prepozna, na tej podlagi še ne more postaviti diagnoze. Za razumevanje posameznikovih težav je potreben širši pogled na njegovo življenje, doživljanje in okoliščine, iz katerih prihaja.

Vloga psihoterapije

Osebnostni vzorci so lahko globoko zakoreninjeni, zato njihovo spreminjanje pogosto zahteva čas. Kljub temu se lahko postopoma naučimo bolje razumeti sebe in se v situacijah, ki so za nas zahtevne, odzvati drugače. V psihoanalitični psihoterapiji in na transfer osredotočeni psihoterapiji lahko raziskujemo, kaj v odnosih doživljamo, kaj v nas sproža intenzivne občutke in kako se pred njimi zaščitimo. Postopoma lahko začnemo opažati tudi povezave med preteklimi izkušnjami in sedanjimi odzivi. Nekdo lahko na primer spozna, da težko prosi za pomoč. Ob tem morda prepozna strah, da bo drugim v breme ali da ga bodo drugi zavrnili. Ko začne te občutke bolje razumeti, lahko postopoma raziskuje, kako je, če svojo potrebo po pomoči izrazi in drugemu dovoli, da mu pomaga.

Vprašanja za samorefleksijo

Ob ponavljajočih odzivih, ki jih opažamo pri sebi, se lahko vprašamo:
• Kako se običajno odzovem, ko me nekdo kritizira ali prizadene?
• Kaj doživljam, ko potrebujem pomoč ali podporo?
• Kako doživljam bližino drugih?
• Kaj mi v odnosih daje občutek varnosti?
• Katere situacije ali občutki se mi v odnosih ponavljajo?
• Kako se vedem do sebe, ko naredim napako?
• Kateri moji načini odzivanja mi pomagajo in kdaj me morda omejujejo?

Viri

• Benedik, E. (2014). Osebnost med zdravjem in boleznijo: Psihološko razumevanje, ocenjevanje in zdravljenje motenj osebnosti (2. dopolnjena izdaja). Samozaložba.
• Brezovar, S. (2019). Osebnostne motnje v teoriji in praksi. UMco.
• Lingiardi, V. in McWilliams, N. (ur.). (2017). Psychodynamic Diagnostic Manual: PDM-2 (2. izdaja). The Guilford Press.
• McWilliams, N. (2011). Psychoanalytic Diagnosis: Understanding Personality Structure in the Clinical Process (2. izdaja). The Guilford Press.